Teorija razbitega okna, ki sta jo leta 1982 predstavila James Q. Wilson in George L. Kelling, opisuje naraščajoči negativni vpliv, ki ga ima lahko na družbo nizka stopnja zanemarjanja ali kriminala, kot so razbita okna ali celo smetenje.
Če v soseski ali predmestju ni hitro popravljeno eno samo razbito okno, je zelo verjetno, da bodo kmalu zatem vandalizirana tudi druga okna. Po prvem razbitem oknu bodo sledila še druga okna, ljudje pa bodo tudi vdirali v prizadete objekte in tako nadaljevali krog vandalizma in materialne škode. Samo vprašanje časa je, kdaj bo v soseski zavladal kaos in opustošenje.
Pridobite brošuro PATCHBOX
Brezplačno prenesite našo novo brošuro o izdelkih PATCHBOX v obliki PDF.
Veliko let pred objavo teorije razbitega okna je Philip Zimbardo, psiholog iz Stanforda v Kaliforniji, s pomočjo dveh vozil, ki ju je namenoma pustil v dveh nasprotnih soseskah, prišel do vzporedne teorije. Eno je bilo zapuščeno v Palo Altu v Kaliforniji, drugo pa v Bronxu v New Yorku. V vozilo, zapuščeno v Bronxu, je bilo le v nekaj urah vlomljeno. Najprej je bil ukraden stereo, nato so bila razbita okna, dokler niso popolnoma uničenega vozila preprosto uporabljali otroci na ulici kot obliko zabave. Vse to v samo 24 urah.
Drugega avtomobila v Palo Altu v Kaliforniji pa niso poškodovali cel teden, dokler ga Philip Zimbardo ni začel poškodovati sam, tako da mu je razbil stekla. Kot je pričakoval, so temu vzorcu negativnega vedenja zelo hitro sledili tudi drugi v soseski.
Ugotovil je, da lahko že smetenje ulic, za nekatere morda le majhno zanemarjanje okolice in družbe, sproži krog zelo negativnega vedenja.
Drug primer: kadilec se bo svoje cigaretne ogorčice najverjetneje znebil tako, da jo bo odvrgel na ulico, če bo videl, da to počnejo tudi drugi. Tako se počuti manj osebno odgovornega za to, da je njegova cigareta umazala ulice.
S strukturiranimi omrežnimi omarami je popolnoma enako - tehniki bodo bolj verjetno sledili temu in bili pozorni na podrobnosti ter uporabljali rešitve za upravljanje kablov, kot je predvideno.
Kljub najboljšim namenom pa tehniki zaradi rokov in pritiskov prej ali slej vse težje ohranijo organizirano strukturo.
Na primer višje vodstvo ima pomemben spletni sestanek, ko se prekine omrežna povezava. Tehnik bo nedvomno prejel zelo čustven in stresen telefonski klic, da jo "popravi". Vedno si želijo, da bi bila povezava čim prej ponovno vzpostavljena, urejeno popravljanje kablov pa je razumljivo njihova najnižja prednostna naloga. Pogosto si obljubijo, da bodo kasneje ponovno obiskali lokacijo in pospravili nastali kaos. Kljub najboljšim namenom je to v resnici pogosto nemogoče ali predrago.
To je teorija razbitega okna na delovnem mestu IT. Z vsakim popravkom, ki ni nameščen na pravilen način, se hitro poveča možnost kaotičnega popravljanja. V kratkem času nastane kabelski špaget, ki onemogoča zamenjavo ali namestitev nove opreme, ne da bi v celoti odstranili vse povezovalne kable in v omarici ponovno namestili vse od začetka.
Zato je najpomembnejši izziv, kako poskrbeti za organizacijo omrežnih omar. V nasprotnem primeru je treba porabiti preveč časa in denarja za čiščenje nereda, ki so ga nenamerno naredili drugi. Seveda obstaja tudi druga pot, v utopiji patchinga, kjer vam nikoli ni treba skrbeti za dolžino kablov ali kabelski špaget.
Rešitev:PATCHBOX vsak kabel je ob uporabi ravno prave dolžine, ko pa ga ne potrebujete, je varno shranjen v samem sistemu.
